Zgodovina plavanja

Zgodovina

Plavanje v Sloveniji: Od začetkov do prvih podvigov v samostojni državi

Obdobje ob koncu 1. svetovne vojne je bilo kajpak posebno. Tudi za Slovenijo. Oživela je nova država, nov družbeni red, Evropa se je postavljala na nove temelje in z njo vred tudi naša dežela. Športu v dneh nacionalnega prebujanja vedno pripada posebna vloga, pozitiven ugled mu pritiče že zavoljo zdravega duha med ljudstvom.

Organizirana športna dejavnost se je v Sloveniji začela v zadnji četrtini 19. stoletja. Mnogi so se navduševali nad sokolstvom oz. kar telovadbo, planinstvo je ohranjalo tradicijo v naših krajih, začele so se uveljavljati skupine veslačev, kolesarjev, sabljačev. In seveda je tudi plavanje že prodiralo na domačo športno-rekreativno sceno. Ljubljanski srednješolci naj bi se organizirano že zbirali na vojaškem pristanišču Trnovskega pristana na Ljubljanici, zanimivo pa je, da navzlic že močnim športnim društvom v Ljubljani in drugod po Sloveniji plavalne sekcije dolgo ni bilo nikjer. Posamezni slovenski plavalci so se že udeleževali tekmovanj v hrvaški soseščini, denimo v Zagrebu, doma se je razvijala panoga v naravnih vodah, denimo v Blejskem jezeru. In zato tudi ne preseneča, da so bili na Bledu ali v bližnji gorenjski okolici doma tisti, ki so se prvi, tudi v omenjeni hrvaški metropoli, preizkušali v tekmovalnem plavanju.

In tako je bilo tudi, kot piše zgodovina slovenskega športa, prvo plavalno tekmovanje prav na Bledu, avgusta 1919, nakar se je pozneje zbudila tudi Ljubljana. Zlasti po zaslugi Ljubljanskega športnega kluba (LSK) in Ilirije. Slednja še danes ohranja poslanstvo tako rekreativnega plavanja kot tudi vrhunskega v glavnem mestu, po tradiciji, četudi krepko mlajši, jima sledita PK Ljubljana in Olimpija. Prav na mestni reki Ljubljanici so nastala tri urejena kopališča, zanesenjaki in tedanji športni delavci so uredili tudi zdaj že kultno Kolezijo, pozneje vrsto let doma omenjenega PK Ljubljana. Na severovzhodu je center plavanja postal Mariborski otok, plavali so tudi na Ptuju ali denimo v Brežicah.

Prvi bazen po takrat sodobnih merilih je bil Ilirijin sredi Ljubljane. Še danes v najožjem centru mesta, natanko ob robu tivolskega parka, ohranja svojo podobo. Dostopen je prebivalcem, rodovi tukaj vzgojenih plavalcev pa so sanjali o strehi, ki jo ta objekt, žal, še vedno čaka.

Prvi bazeni in olimpijski prvenec

A če se vrnemo v to obdobje, je prav postavitev objekta PK Ilirija spodbudila še nekatere druge po Sloveniji. Država se je kmalu ponašala z lepim številom kopališč, imeniten 50-metrski bazen po projektu Ivana Vurnika, priznanega domorodca s področja arhitekture, so dobili leta 1933 v Radovljici, sledila sta mu malce manjša, a zelo funkcionalna, v Mežici in Murski Soboti. Plavanje se je razvijalo v Celju, Mariboru, pozneje kajpak tudi v Kranju, ob vzponu bratov Petrič, Boruta in Darjana, dolgo najbolj prepoznavnem slovenskem mestu te športne panoge. Toda pred izjemnimi dosežki teh dveh učencev kranjskega kluba Triglav se je dogajalo še marsikaj.

Naš najstarejši plavalni olimpijec je bil Draško Vilfan. Rodil se je leta 1914 v Trstu, odraščal v Ljubljani, se najprej ukvarjal z atletiko in dejansko razgrinjal razkošen športni talent. Začel je pri PK Primorje na Ljubljanici, serijsko zmagoval na državnih prvenstvih ter se leta 1936 uvrstil na olimpijske igre. “Olimpijske igre v Berlinu so bile zame izjemno doživetje in čeprav sem imel za seboj precej mednarodnih nastopov, sem se takrat prvič srečal z vsemi najboljšimi na svetu, tudi s plavalci iz ZDA in Japonske,” je poudaril v poglavju Mitje Prešerna. Starosta plavalnega športa pri nas je namreč skupaj s Stanetom Trbovcem, legendarnim športnim novinarjem Dela, izdal bogato biografijo slovenskega plavanja od leta začetkov do prvih treh let samostojnosti z naslovom Plavanje v Sloveniji 1919-1994. Na 100 m prosto je Vilfan na olimpijskih igrah zasedel 11. mesto, močno se je približal evropskemu vrhu, vendar pa so mu prihajajoča leta vojne prekrižala načrte, hkrati pa se je prav po Berlinu temeljito lotil študija medicine in postal zdravnik

Mejnik Kamničana Toneta Cererja

Prvo slovensko plavalno kolajno na velikem tekmovanju je osvojil Kamničan Tone Cerer, in sicer leta 1938 na evropskem prvenstvu v Londonu. Že dve leti prej je bil tudi med udeleženci olimpijskih iger v Berlinu, takrat kot član reprezentančne štafete 4 x 200 m prosto.

Svetovnih prvenstev v plavanju še ni bilo, celinska tekmovanja so ob olimpijskih predstavljala najpomembnejše dogodke v svetu plavanju. Pozneje je Cerer na 200 m prsno leta 1940 v Szegedu v dvoboju Jugoslavije in (že takrat plavalne velesile) Madžarske zmagal. Leta 1941 so ga Nemci izgnali v Celovec, kjer je bil do leta 1943 trener pri plavalnem klubu. Pozneje se je preselil na Dunaj, se tam posvetil študiju in leta 1944 diplomiral s področja zunanje trgovine.

Priključil se je partizanom, po končani vojni pa se je ponovno lotil treninga. Tako je v svoji paradni disciplini osvojil drugo mesto na evropskem prvenstvu v Monte Carlu leta 1947, leto pozneje pa je zablestel še v olimpijskem Londonu. Njegovo peto mesto, tokrat na 200 m delfin, je bila v tej disciplini najvišja uvrstitev evropskega plavalca. Poleti 1950 je nastopil še na evropskem prvenstvu na Dunaju in na 200 m prsno zasedel šesto mesto. Pozneje je živel v domačem Kamniku, nakar se je preselil v Cleveland (ZDA), kjer je v 60. letih 20. stoletja prevzel delo drugega trenerja na tamkajšnji univerzi, tekmovalno pa je do smrti leta 2006 sodeloval med veterani.

Občina Kamnik mu je leta 1996 podelila naziv častnega občana, Društvo športnih novinarjev Slovenije pa ga je leta 2013 sprejelo v Hram športnih junakov (Stožice, Ljubljana).

In dejansko nato po Cererjevem slovesu od bazenov na tekmovalni ravni v absolutni konkurenci Slovenija dolgo ni imela plavalca, ki bi se tako vidno približal svetovnemu vrhu. Pravzaprav je bilo na naslednjo kolajno treba čakati do druge polovice 70. let ter izjemnega vzpona Kranjčana Boruta Petriča in za njim še mlajšega brata Darjana.

Mednarodni stiki za nov vzpon

In kaj se je dogajalo vmes, torej tam od 50. let do sredine 70. let? Kot na vseh področjih družbenega življenja se je začelo novo obdobje, po končani drugi svetovni vojni polno vznesenosti, nove volje, želje po lepem vsakdanu. Tudi v vodi. Bazeni, o katerih smo pisali, da so na Slovenskem nastajali med obema vojnama, so spet oživeli, gradili so se tudi novi objekti. In tako je bilo za plavanje v glavnem mestu, tako rekreativno kot tekmovalno, pomembno odprtje novega letnega bazena na Koleziji. Tu se je začela velika zgodba PK Ljubljana, ki je pred kratkim, leta 2018, praznoval 70 let. Bil pa je dejansko pomemben prostor tudi za vrhunski šport, saj so imeli tu plavalci dovolj prog tudi za trening.

Posamezni klubi pa so se začeli vidneje razvijati tudi zaradi sodelovanja prek republiških in tudi državnih meja. Sodelovanja s plavalno srenjo iz Reke, Zagreba, Dalmacije, so bila za bivanje pod streho ene države samoumevna, toda obenem so bila koristna tudi tekmovalna gostovanja Mariborčanov na Dunaju in v Gradcu, Ljubljančanov v Burghausnu, Radovljičanov in Kranjčanov na avstrijskem Koroškem, denimo v Beljaku. Odpirale so se tudi naše meje, Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj – to so bila mesta nastopov številnih športnih ekip ali posameznikov vrhunske ravni iz tujine. Že poleti 1949 so tako denimo na zdaj že kultnem bazenu Ilirije v najožjem središču Ljubljane gostovali člani francoske plavalne reprezentance, med njimi takrat tudi Alex Jany, svetovni rekorder v prestižni disciplini 100 m prosto. In prav ti, vključno z omenjenim asom, so pri nas gostovali tudi dve leti pozneje ob odprtju bazena na Koleziji.

Ilirija je bila takrat klub št. 1 v slovenskih bazenih tako po uspehih kot očitno organizacijskih sposobnostih, toda dejansko so se začeli vzpenjati tudi drugi naši klubi, za začetek zlasti mariborski in kranjski. Pri slednjem je denimo odlično plaval Drago Petrič, pozneje tudi v širši športni javnosti znan kot oče Boruta in Darjana, dveh najuspešnejših slovenskih plavalcev v jugoslovanski dobi. Tudi Mara Hribar je imenitno predstavljala iz leta v leto močnejšo šolo kranjskega Triglava, iz leta v leto je bilo več plavalcev pri trboveljskem Rudarju ter Fužinarju na Ravnah oz. takrat Guštanju. Podobno kot v tem železarskem kraju se je plavanje začelo razvijati tudi na Jesenicah, ki so tudi sicer bile športno zaprisežene – v spominu ostaja obdobje, ko v jugoslovanski federaciji ni bilo kraja, ki bi imelo toliko vrhunskih športnikov in olimpijcev na število prebivalcev kot prav to naše železarsko središče.

Prvič pa so naslov slovenskih prvakov Ilirijanom odvzeli mestni tekmeci s Kolezije. So pa bila to tudi leta, ko je slovo od bazenov Toneta Cererja in Cirila Pelhana, obeh olimpijcev v Londonu leta 1948, botrovalo sestopu z jugoslovanskega vrha. Nanj so se povzpeli zlasti hrvaški plavalci, posebej močna baza je bila v Splitu, na Reki in v sicer bolj vaterpolskem Dubrovniku. Toda novi objekti, pa tudi tisti iz let pred drugo svetovno vojno, so oživeli, v obdobju sredi in v drugi polovici 50. let so se vidno vzpenjali v Radovljici (takrat je bilo uradno ime kluba Prešeren Radovljica), Krškem, Trbovljah. Največ reprezentantov je ob prelomu 50. in 60. let prejšnjega stoletja prispeval PK Ljubljana, najmočnejšo moško ekipo so sestavili v Kranju, izstopala sta Vlado Brinovec in Janez Kocmur, slednji je bil prvi na Slovenskem, ki je v disciplini 100 m prosto plaval hitreje od minute.

Začetek velike zgodbe pod kranjsko streho

Prav v gorenjski metropoli je nastal še en mejnik slovenskega plavalnega športa. Leta 1964 so tu, in sicer ob Savi, torej pod mestnim središčem, odprli prvi 25-metrski pokriti bazen pri nas. Vrsto let je predstavljal izjemno valilnico talentov, tu sta v šampiona najvišje mednarodne ravni zrasla brata Petrič. In zanimivo – tudi naslednji veliki korak, prvi zares sodobni 50-metrski pokriti plavalni objekt pri nas, je bil tri desetletja pozneje zgrajen prav tako v Kranju. V slovenskih razmerah, v katerih žal še naprej v glavnem mestu pogrešamo olimpijski bazen pod streho (če kajpak ne štejemo zasilne rešitve zadnjih let z balonom na Kodeljevem …), je ta v kranjskem športnem parku še naprej št. 1 slovenskega prostora. A kakorkoli – nikakor ni naključje, da se je infrastruktura za plavalni šport najbolje razvila prav v tem mestu. Botrovali so ji številni uspehi, kontinuirano delo plavalcev in stroke, priljubljenost panoge med mladimi, četudi so v mestu mnoge naraščajnike pritegnili tudi kolesarstvo, nogomet, košarka.

Pri kranjskem klubu pa je bila iz leta v leto uspešnejša tudi ženska selekcija, Lidija Švarc je pobirala domače lovorike. Na republiških prvenstvih je bila takrat močna tudi Slavija iz Vevč, paleta spoštovanja vrednih plavalnih klubov pri nas je bila že krepko širša kot takoj po vojni.

Svoje pa so kajpak prispevale tudi razmere. Obstoječi objekti, še tisti iz časov pred drugo svetovno vojno, so dodobra oživeli, plavanju kot eni od temeljnih športnih panog so precej pozornosti namenjali tudi pedagogi. Obenem pa kranjski bazen ni bil več edini s streho. Ustrezne pokrite objekte so dobivali tudi v Trbovljah, na Ravnah, v Kopru, leto 1972 je bilo posebno tudi za Maribor, saj so v Pristanu, tik ob reki Dravi in nedaleč od živahnega utripa študentskega naselja kot tudi kultnega nogometnega štadiona Ljudski vrt, odprli sodoben 25-metrski bazen pod streho. Res pa je tudi, da sprva prav v tem obdobju, torej od druge polovice 60. let, ni bilo pretirano vidnih slovenskih dosežkov v bazenu. Na državni ravni so bili nekaj časa boljši plavalci z jadranske obale, bolj vaterpolski Dubrovnik ter Reka in Split so vzgajali obetavne tekmovalce, prav v slednjem, sicer metropoli Dalmacije, se je uveljavila Đurđa Bjedov, ki je zablestela na olimpijskih igrah v Mehiki (1968) in osvojila edino zlato olimpijsko kolajno v jugoslovanskem plavanju.

Toda več vlaganja, želja po napredovanju in dejansko izboljšanje razmer s pokritimi bazeni: vse to je vplivalo tudi na nov vzpon plavalnega športa na Slovenskem. Razgrinjala so se nova mednarodna sodelovanja, naši plavalci in plavalke so spet prispevali viden delež k uspehom jugoslovanskem vrste. Tudi na takrat močnem balkanskem prvenstvu, kjer sta bili denimo učenki Triglava iz Kranja, že omenjena Lidija Švarc ter Rebeka Porenta, pozneje jo je slovenska javnost poznala tudi kot mamo Sare Isaković, tudi prvakinji. Tudi Dani Vrtovšek in Judita Mandeljc sta bila na najvišji stopnički zanimivih tekmovanj, eno teh je močno odmevalo pri nas – leta 1978 sta namreč balkansko prvenstvo v plavanju organizirala Kranj in Jesenice.

V železarskem mestu so bili dolgo ponosni na svoj 50-metrski bazen Ukova, ki še danes ohranja skakalni stolp in je pravzaprav edini primeren za tekmovanja v skokih v vodo pri nas na ravni, kot jo predpisuje mednarodna zveza. Dolgo je bila črna lisa glede pokritega bazena Ljubljana, nakar so v 70. letih v tivolskem parku slovesno predali v uporabo zanimiv 33-metrski objekt, v katerem so prirejali tudi vaterpolske tekme najvišje ravni. Vaterpolo se je, podobno kot plavanje, posebej razvil v Kranju. Triglav je bil edini, pa še to ne vedno, član močnega jugoslovanskega prvenstva.

Pravljica v vodi družine Petrič

A še precej bolj kot vaterpoliste je širši prostor nekdanje federacije spoznal plavalno družino Petrič. Podobno kot so v Beogradu, Novem Sadu, Sarajevu in drugod ob koncu 70. let stiskali pesti za naše junake belih strmin in takrat najbolj prepoznavnega med njimi Bojana Križaja, je poletje z velikimi tekmovanji v bazenu pripadlo Borutu in pozneje tudi Darjanu Petriču. Premlada sta bila še, da bi nastopila na prvem svetovnem prvenstvu v plavanju v zgodovini, v Beogradu poleti 1973, toda ko je komaj 14-letni Borut, rojen 28. decembra 1961, leta 1975 na mladinskem evropskem prvenstvu v Ženevi osvojil bron, je bilo jasno, da se mu obeta izjemna športna pot. Slaba tri leta mlajšega Darjana (24. avgust 1964) takrat še nihče ni omenjal, razen seveda natančnih spremljevalcev naraščajnikov v kranjskem bazenu. Oče Drago je uspešno vodil otroka, ki sta čez nekaj let postala interna tekmeca na 400 in 1500 m prosto.

Da tista prva ženevska kolajna ni bila naključna, je Borut potrdil čez eno leto na naslednjem mladinskem evropskem prvenstvu: v Oslu je v omenjenih paradnih disciplinah dvakrat stal na najvišji stopnički, za povrh pa osvojil še bron na 200 m delfin. Še prej se je leta 1976 preizkusil na olimpijskih igrah v Montrealu, toda tam je bila zanj konkurenca vendarle še prehuda. Nato pa se je zasukalo le leto naokrog in že je bil na odru za zmagovalce tudi v članski konkurenci. Tudi tokrat je svoj novi mejnik postavil v Skandinaviji, le da zdaj na sosednjem Švedskem. Na evropskem prvenstvu v Jönkopingu je bil tretji.

Leto pozneje si je priplaval srebro na svetovnem prvenstvu v Zahodnem Berlinu, prav tako kot leto prej med evropsko elito na 1500 m prosto. Dejansko je napočila doba, ko športni zanesenjaki po Jugoslaviji poleti niso živčno in navijaško spremljali le vaterpolskega turnirja bodisi na evropskem bodisi na svetovnem prvenstvu, temveč so tudi močno stiskali pesti najprej za Boruta, čez nekaj let pa še za mlajšega Darjana.

V športu pa je tako, da ne gre vedno vse po željah. In potem ko je bil na sredozemskih igrah v Splitu leta 1979, za naš geografski prostor silno odmevnem tekmovanju, najuspešnejši plavalec med vsemi, se je seveda začelo nestrpno odštevanje do moskovskih olimpijskih iger. Pripravljal se je za veliki boj z domačim adutom Vladimirjem Saljnikovom, toda nekaj tednov pred nastopom je dobil vnetje slepiča in prekinil ključni del priprav. Sledil je takojšen operativni poseg, eden udarnih adutov na teh igrah se je vrnil k treningu, a želene ravni seveda ni mogel doseči. V Moskvi se s petim mestom še zdaleč ni osramotil, a želja po olimpijski kolajni je ostala neuresničena. In kdo si je takrat mislil, da bo na to slovensko plavanje moralo čakati še skoraj štiri desetletja, kolikor je nato minilo do pekinškega podviga Sare Isaković …

A nova velika zgodba je za Boruta Petriča sledila kmalu. Prav tam, kjer je zablestel na sredozemskih igrah, je postal septembra 1981 junak evropskega prvenstva – v Splitu.

Osem let po tem, ko je Beograd priredil prvo svetovno prvenstvo v plavanju, je tedanjemu jugoslovanskemu prostoru pripadla tudi organizacija osrednjega tekmovanja stare celine. Split je bil kot nalašč za spektakel, saj je tu tradicija športnih panog v vodi bogata, povrh pa so imeli takrat prireditelji tudi sodobne objekte, prav to mesto je namreč dve leti prej gostilo sredozemske igre. In velika junaka tekmovanja sta nato postala Kranjčana. Celo vaterpolski reprezentanci so se v domači vodi visoki cilji sesuli, edino upanje je tako bilo usmerjeno k Borutu in zdaj njegovemu mlajšemu bratu Darjanu.

Finale na 400 m prosto je bil, kajpak tudi zaradi navdušenja ob prepoznavnem mediteranskem temperamentu, najbolj okusen posladek prvenstva. Naš adut je v izjemni predstavi ugnal olimpijskega prvaka Vladimirja Saljnikova, veličastni 10. september 1981 pa je s tretjim mestom in tako svojo prvo kolajno na velikem tekmovanju zaokrožil še Darjan Petrič. Evforija je bila popolna, še danes ostajajo v ušesih besede vzhičenega hrvaškega TV komentatorja Mladena Delića, ki se je v eter zahvaljeval staršema, ker sta v Kranju rodila in vzgojila tako imenitna fanta … Rus je Borutu vrnil za poraz v tekmi na 1500 m prosto, Kranjčan je bil tam srebrn, mlajši Darjan pa peti.

Sicer pa ob očetu Dragu, ki je dejansko podrobno vodil vso plavalno zgodbo svojih sinov, posebna pozornost pripada tudi Stjepanu Jelačiću. Priljubljeni Jelac je v Kranj prišel leta 1976 in začrtal izjemno zgodbo, pa ne le z bratoma Petrič. “Spremenil je pojmovanje treninga v klubu in ga popeljal med vodilne v takratni Jugoslaviji. Tudi uspehi kranjskih plavalcev po letu 1980, ko je zapustil Gorenjsko, so v veliki meri plod njegovega dela. Resnici na ljubo ne vem, kakšni bi bili naši dosežki, če ne bi sodelovali z njim,” je ob njegovi smrti pred dvema letoma za Slovensko tiskovno agencijo poudaril Darjan Petrič. Pomen Jelačićevega dela je ob spominih na čase plavalnega vzpona v Kranju sredi 70. let poudaril tudi Matjaž Rakovec, danes župan mesta, takrat pa vaterpolist in tako odličen poznavalec takratnega utripa na bazenu. Poleg tega je bil tudi Darjanov gimnazijski sošolec. Kot zanimivost gre omeniti, da je ta hrvaški strokovnjak delal pozneje tudi pri Fužinarju na Ravnah in se tudi vrnil v Kranj ter sodeloval z Anjo Čarman, eno naših vodilnih reprezentantk v letih samostojnosti.

Toda jasno je, da brata Petrič kot najuspešnejša plavalca v zadnjem desetletju tedanje države ne bi bila tako uspešna, če tudi sama ne bi vedno znova zelo motivirano pristopala k nalogam in temu primerno tudi garala za uspeh. “Le trening vse leto zagotavlja vrhunstvo,” je v komentarju podviga na evropskem prvenstvu leta 1981 zapisal Stane Trbovc, Delov poročevalec iz Splita. Takrat pač še ni bilo samoumevno, da je za plavalne podvige treba delati vseh 12 mesecev, ne nazadnje ni bilo zimskih prvenstev v 25-metrskem bazenu, tudi časovni presledki med velikimi tekmovanji v poletni sezoni so bili daljši kot danes.

Leto po spektaklu v Dalmaciji pa je napočil čas za veliki plavalni dogodek na drugem delu sveta – v Guayaquilu. Po štirih letih in Berlinu – vmes so bile seveda še olimpijske igre v Moskvi – je mlajši brat na odru za najboljše tri zamenjal starejšega. Darjan je namreč osvojil tretje mesto na 1500 m prosto, ko je bil spet sijajen Saljnikov. Druga kolajna se je takrat 18-letnemu Kranjčanu na 400 m prosto izmuznila, bil je četrti, mesto za njim je bil Borut, ki pa se je nato vrnil na oder na naslednjem velikem tekmovanju: na evropskem prvenstvu leta 1983 v Rimu je bil srebrn tako na 400 m kot tudi 1500 m. Tukaj tako ni bilo kolajne za mlajšega od dveh izjemnih reprezentančnih adutov, oba sta sanjala o novih stopničkah čez eno leto na olimpijskih igrah v Los Angelesu.

Toda te jima niso bile usojene – predvsem Borutu ne, saj se mu je med sklepnimi pripravami za Moskvo 1980 vnel slepič, zdaj pa ni bilo tiste želene tekmovalne pripravljenosti, tako da se ni uvrstil v finale. Med izbrano osmerico je tako nastopil le Darjan in na 400 m prosto zasedel šesto mesto. Na dlani pa so bili novi časi – štirikratni športnik leta v Sloveniji (leta 1981 pa tudi v ostri jugoslovanski konkurenci) je pomahal vrhunskemu športu v slovo, pred Darjanom je bilo služenje vojaškega roka in tako vprašanje, kako bo z vadbo in vrnitvijo na želeno raven.

Mariborčan zablestel v Nemčiji

Počasi je začel trkati na vrata novi rod, ni bilo več tako vidne prevlade kranjske plavalne šole (leta 1980, denimo, je Triglav osvojil prav vse državne naslove), stroka je postala pozorna na Branikove učence iz mariborskega Pristana – Matjaža Koželja, Tanjo Godina, Aleksandro Kučej, Tanjo Drezgič. V treh ljubljanskih klubih, temeljito in uspešno je bilo predvsem delo Vlada Čermaka pri PK Ljubljana na Koleziji, so obirali sadove vloženega, zlasti Jure Bučar ter Igor in Nace Majcen so bili tisti, ki so z uspehi v vodi opozarjali nase že v prihajajoči drugi polovici 80. let ter nato vidno tudi v dobi samostojne slovenske države. Jasno pa je, bilo da takšne pravljice, kot sta jo pisala brata Petrič, še zdaleč ne bo lahko ponoviti. Smo denimo v letu 2020, ko nastaja ta zapis, pa od tistega Ekvadorja 1982 nismo imeli več kolajne na svetovnem prvenstvu poletne sezone. Po Borutovem splitskem naslovu pa sta evropska prvaka v 50-metrskem bazenu med Slovenci postala le še Sara Isaković (Eindhoven 2008) in Damir Dugonjić (Debrecen 2012).

Tudi Darjan se je nato v drugi polovici 80. poslavljal od bazena, osvojil je še dve srebrni kolajni na univerzijadi v Zagrebu, leta 1987, ta športni dogodek je po naši tedanji državi odmeval kot osem let prej sredozemske igre v Splitu. Sploh je bila tam naša plavalna reprezentanca močno zastopana, bilo je to prihajajoče obdobje omenjenih novih adutov iz Ljubljane in Maribora. Mlajši od bratov Petrič se je od velikih tekmovanj poslovil z osmim mestom na olimpijskih igrah v Seulu, že v naslednjem poletju, v Bonnu leta 1989, pa je za veselje v našem taboru z bronasto kolajno na 200 m delfin poskrbel Matjaž Koželj, učenec Branikove šole. Pozneje se je preselil v ZDA, tako kot takrat že številni plavalci iz Evrope, toda tako kot pozneje številni naši upi tudi ta Mariborčan podobnih vrhunskih dosežkov, kot je bil tisti v Bonnu, ni več uprizoril. Je pa imela plavalna Slovenija doma novega junaka v vodi – Igorja Majcna. Mednarodno konkurenčna sta bila tudi mlajši brat Nace ter Jure Bučar, vsi trije iz Ljubljane, vendar pa je najodmevnejše izide med omenjeno trojico dosegal Igor.

Igor Majcen prvi junak iz bazena v samostojni Sloveniji

Na zadnjem velikem plavalnem tekmovanju, ko so Slovenci še nastopali za jugoslovansko reprezentanco, na svetovnem prvenstvu v Perthu leta 1991, je Igor Majcen v finalu na 1500 m prosto zasedel šesto mesto, šesti je bil tudi kot reprezentant samostojne slovenske reprezentance na nepozabnih olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, kar je bil tudi edini slovenski plavalni finale na tem prestižnem športnem dogodku. In Ljubljančan je imenitno nadaljeval svojo kariero, ko je naslednje leto na evropskem prvenstvu v Sheffieldu osvojil bron, prav tako v najdaljši disciplini sporeda v bazenu. To je bila prva plavalna kolajna na tej najvišji ravni za Slovenijo v samostojni državi, Majcen je postal športnik leta pri nas in takrat si seveda še nismo upali predstavljati, kakšna pravljica v vodi bo sledila čez nekaj let.

Mejnik z bazenom spet v Kranju

Sledili so novi ambiciozni načrti, Kranj je bil spet prvi, ki je naredil premik pri infrastrukturi – januarja 1995 se je tam dvignil zastor z novim sodobnim 50-metrskim pokritim bazenom, še danes nesporno vodilnim plavalnim objektom pod streho pri nas. Kot mi je potrdil dolgoletni športni delavec Borut Farčnik, takrat idejni vodja projekta, so se ozirali po takrat podobnih objektih v Zagrebu, na Dunaju, na Madžarskem in pod Storžičem ter res poskrbeli za nastanek čudovitega bazena. Če pa se še vrnemo v prej omenjeno leto 1993 in prve plavalne kolajne v samostojni državi, pa ne gre prezreti, da bilo to posebno tudi, ker so poskusno v Palmi de Mallorci izvedli svetovno prvenstvo v 25-metrskih bazenih (I. Majcen je bil peti, takrat komaj 14-letna Alenka Kejžar pa osma). Mnogi so seveda ugibali, ali bo iz te moke nastalo kaj kruha, nato pa je temu tekmovanju sledilo čez tri leta še evropsko prvenstvo, ki je pozneje potegnilo novo smer v plavalni zgodovini. Še prav posebej vidno pri asih iz naših bazenov …

Slovenski skok – nov format tekmovanja

Sleherno olimpijsko leto je za športnike posebno, tako je bilo seveda tudi leto 1996, povrh še ob 100. obletnici prvih iger sodobnega olimpizma, toda v plavalnem svetu je – še posebej s slovenskega zornega kota – prav to leto predstavljajo še eno posebnost. Prvič v zgodovini so se odprla vrata za evropsko prvenstvo v zimskem obdobju. Takrat si kajpak še nismo mislili, kako vidno vlogo bo na teh tekmovanjih imela Slovenija, celo s svetovnim rekorderjem in devetkrat (!) zapored najboljšim na stari celini Petrom Mankočem …

Seveda se je novo poglavje za Slovenijo na vseh področjih začelo s samostojnostjo, torej ob prihodu poletja 1991, vendar pa smo si dejansko za novi plavalni mejnik izbrali tudi to leto 1996. Pa to sprva sploh ni napovedovalo kakšnega pravljičnega obdobja v naših tekmovalnih bazenih, saj reprezentanca, takrat tudi z zelo obetavnima najstnikoma Mankočem in Alenko Kejžar, ni uresničila pričakovanj v olimpijski Atlanti. Zataknilo se je pri pripravah, na napakah pa se je tedanje ambiciozno vodstvo zveze učilo in se nato s skupaj s čedalje bolj prepoznavnimi plavalci uveljavljalo iz leta v leto.

Takrat si kajpak še nihče v slovenskem športu ni upal niti sanjati o tem, da bo naša država nekoč imela olimpijsko kolajno v bazenu. Toda slovenska zgodba je pač posebna: le kdo si je drznil napovedovati, da bo nogometna reprezentanca dvakrat igrala na mundialu, košarkarska osvojila naslov najboljše na stari celini, hokejska nastopila v olimpijskem četrtfinalu, dva slovenska kolesarja pa sklenila sloviti Tour de France na prvem in drugem mestu …

In tako je tudi plavalna zgodba posebna. Še danes v glavnem mestu ni sodobnega pokritega olimpijskega bazena, pa je vseeno prav to mesto imelo svetovnega rekorderja. Dejansko pa poletni neuspeh na olimpijskih igrah v tem za plavanje zgodovinskem letu 1996 slovenske zveze in njenih akterjev v bazenih ni pahnil na dno, temveč je botroval k še bolj temeljitemu in ambicioznemu pristopu. To je bilo obdobje, ko si je plavanje začelo zelo vidno utrjevati svojo prepoznavnost v slovenskem športnem prostoru.

Pa ne le v Sloveniji. Pri Evropski plavalni zvezi so storili opazen korak naprej in običajnemu julijsko-avgustovskemu terminu klasičnega prvenstva na dve leti doda še novo lepo zgodbo: šampionat sredi decembra v 25-metrskem bazenu. Dejansko so se tako plavalci predstavljali javnosti tudi v zimskem času, tekmovanja je iz leta v leto spremljalo več poročevalcev, neposredni TV prenosi so prav popestrili začetek obdobja, v katerem so že močno navzoče smučarske discipline, pokrovitelji so našli svoj interes, iz strokovnega zornega kota pa je bilo takšno prvenstvo glede nove tekmovalne etape in preverjanja razmerij moči v jesensko-zimskem obdobju zelo pomembno tudi za trenerje in kajpak neposredne akterje v vodi – plavalce.

Kdorkoli se tudi med bežnimi spremljevalci slovenskega plavanja ozre h kratkim bazenom, se seveda spomni na Petra Mankoča. Njegovih devet zaporednih naslov najboljšega v Evropi je botrovalo prav posebnemu poglavju v plavalni zgodovini. Povrh je tudi za dosežek svetovnega rekorda. Toda zgodbo o uspehu je najprej v zimskih bazenih začela pisati Alenka Kejžar. Že na prvem prvenstvu stare celine v Rostocku, decembra 1996, je Radovljičanka, takrat še najstnica, opozorila nase z dvema bronastima kolajnama. Odtlej se je slovenska plavalna krivulja v zimski sezoni vzpenjala le še navzgor, vrstila so se prvenstva novih mejnikov, posebno je bilo kajpak tisto v Valencii leta 2000 s prvo zlato kolajno Petra Mankoča od kar devetih zaporednih (povrh je takrat v tem španskem mestu slovenske plavalce obiskal naš največji nogometni zvezdnik v dobi samostojne države Zlatko Zahović, prav takrat nogometaš Valencie), sledil mu je leto pozneje nepozabni šampionat v Antwerpnu s svetovnim rekordom Mankoča – in kakopak tudi novo zlato kolajno – ter sanjsko predstavo Anje Čarman, ko je v boju za naslov ugnala takrat najboljšo vodilno ukrajinsko športnico Jano Kločkovo.

Uspehi so si sledili kot po tekočem traku, plavanje je (p)ostajalo v bogati paleti slovenskih športnih podvigov prav prepoznavna panoga, še v decembrskem času, ko že kraljujejo junaki smučarskih aren, je imelo svoje vidno mesto. Obenem so tudi uspehi na mladinskih prvenstvih napovedovali nove podvige. Napočil pa je tudi čas vidnih dosežkov na tradicionalnih poletnih tekmovanjih, torej v 50-metrskem bazenu članov in članic naše reprezentance. Tako je denimo Mariborčanka Metka Sparavec postala prva naša tekmovalka s kolajno v zgodovini klasičnih prvenstev stare celine, najpogosteje julija, in sicer v Istanbulu leta 1999. Obenem je takrat prekinila šestletno sušo, od Igorja Majcna v Sheffieldu leta 1993 ni bilo več uvrstitev med najboljše tri za slovensko plavanje v poletni sezoni.

In tu se je tudi začela vidna doba dosežkov po notah dr. Dimitrija Manceviča, enega najbolj prepoznavnih in obenem uspešnih trenerjev v slovenskem športnem prostoru. Pravzaprav je zavihal rokave po selitvi iz domače Belorusije prek Beograda v Maribor že sredi 90. let, prvič je vidneje širšo športno javnost pri nas opozoril z dosežki Sparavčeve in Blaža Medveška. Pozneje pa je skupaj s slednjim delal v Ljubljani, pri tradicionalni in obenem zelo ambiciozni Iliriji, ter se tako z omenjenim Mariborčanom podpisal pod edini slovenski finale olimpijskega plavalnega sporeda v Atenah 2004, nato pa mejnike podiral z Mankočem.

Njuno skupno delo je predstavljalo zgodbo o uspehu, kolajne so si v ostri mednarodni konkurenci sledile kot po tekočem traku. Tudi na očitke, češ da sta Mankoč in Mancevič močna zgolj v tekmovalni zimski sezoni ter s tem na prvenstvih v 25-metrskih bazenih, sta odgovorila na klasičnem šampionatu stare celine v Eindhovnu, torej v olimpijskem 50-metrskem objektu, s srebrno kolajno v nepozabni predstavi na 100 m hrbtno.

Toda Mancevičev izjemen delež ni bil opazen le pri udarnem plavalcu, temveč tudi pri drugih v slovenskih bazenih, (bil je nekaj časa trener najvidnejšega reprezentanta v zgodovini koprskega plavanja Matjaža Markiča), sploh v dojemanju študioznega pristopa k športu s sodelovanjem z domačimi in tujimi strokovnjaki z različnih področij.

Seveda pa so v vidnem vzponu slovenske plavalne zgodbe sodelovali še številni drugi trenerji. V tej vlogi se je denimo na začetku preizkušal Radovljičan Ciril Globočnik, danes uspešen župan Linhartovega mesta, ki je sprva ob bazenu zelo uspešno vodil rod radovljiških plavalk s Polono Rob ter sestrama Natašo in Alenko Kejžar, nato opravljal vlogo selektorja slovenskih reprezentanc ter v izjemni dobi z olimpijsko kolajno Sare Isaković tudi direktorsko. Njegove odlike so bile predvsem odgovornost, ambicioznost in izjemen občutek za organizacijo. Tako po športni plati kot tudi logistični. Mitingi v Radovljici z njegovim podpisom pa so bili ob udeležbi šampionov najvišje svetovne ravni med osrednjimi dogodki športnega poletja na Gorenjskem.

Globočnik pa je dejansko deloval v dobi najodmevnejših uspehov slovenskega plavanja – omenjene Sarine kolajne kot tudi polne Mankočeve tekmovalne zrelosti – v vlogi uspešnega direktorja, kot selektor pa je takrat izjemno dobro delo opravljal legendarni “coach” Vlado Čermak. Znan je bil po temeljitem in objektivnem, s svojo duhovitostjo, ki se je je nalezel še med svojim odraščanjem v Splitu (tam je igral tudi nogomet v Hajdukovih mlajših selekcijah skupaj s pozneje slovitim reprezentantom Jurico Jerkovićem), je vnesel v reprezentanco tudi sproščenost, ko jo je ta v vsej napetosti pomembnih tekem ali mukotrpnih priprav potrebovala kot žejni vodo v puščavi. Pa tudi ko sta bila Čermak in Globočnik v drugačnih vlogah, je bilo podobno.

V spominu mi tako ostaja že omenjeno decembrsko evropsko prvenstvo v Valencii leta 2000, ko se je pred začetkom tekmovanja zatikalo s prijavami in pretirano dolgim čakanjem na izdajo akreditacij. Slednjega, ki je bil navajen discipline in reda, je motilo takšno zapletanje prirediteljev in še dobro, da je bil takrat v njihovi pisarni umirjeni in tudi v takšnih trenutkih vedno znova učinkoviti Čermak, otrok PK Ljubljana in pozneje vzgojitelj neštetih plavalcev v tem klubu na Koleziji, ob Iliriji in Olimpiji najbolj prepoznavnem, po plavanju dolga v dolgih desetletjih športne zgodovine glavnega mesta. Na tistem prvenstvu je bil vodja reprezentance

Peter Mankoč

Novi rod trenerjev

Sicer pa ta prva prvenstva po prelomu stoletja vsako zase ostajajo v posebnem spominu. V 25-metrskih bazenih je Slovenija postala dejansko zelo vidna reprezentanca, študiozen pristop ob krepitvi štaba s strokovnjaki z različnih področij je opravil svoje in poskrbel tudi za nov skok v poletni sezoni. Uveljavljal se je nov rod trenerjev, rojen v zgodnjih 70. letih: v Radovljici Miha Potočnik, na Ravnah Matija Medvešek in sedanji slovenski selektor Gorazd Podržavnik, v Kranju Roni Pikec. Ob tem so še naprej viden delež prispevali njihovi predhodniki. Globočnik je bil, denimo, iz leta v leto uspešnejši pri logističnih in promocijskih zadevah (plavanje nikdar prej niti pozneje ni bilo tako navzoče v slovenski športni javnosti kot v tem prvem desetletju novega stoletja), Mancevič se je povezoval s tujimi strokovnjaki, veliko pozornosti namenjal kondicijski vadbi, psihologiji, prehranjevanju in sledenju vseh sodobnih smernic vrhunskega športa.

Vrsto let so naše plavalce spremljali denimo dr. Krešo Božikov (danes priznani estetski kirurg) kot tudi zdravniki s klinike za pljučne bolezni na Golniku, izjemna je (bila) vloga športne psihologinje Tanje Kajtna, za telesno pripravo sta posebej uspešno skrbela Marko Mrak in v zadnjem desetletju Miha Robnik, prav posebno povezovalno moč, tudi s svojim vedrim pristopom, je ohranjal pranoterapevt Brane Skubic …

Olimpijska kolajna

In tako je tudi sledila nova lepa doba v poletni sezoni, katere vrh je bila seveda Sarina olimpijska kolajna. Toda pred tem se je zgodilo še marsikaj: njena radovljiška predhodnica Alenka Kejžar je v Berlinu leta 2002 prekinila triletno sušo slovenskih kolajn na tekmovanjih v 50-metrskih bazenih, sledilo je še uspešnejšo prvenstvo stare celine čez dve leti v Madridu, izjemni – pa četudi brez stopničk – sta bili za naše plavanje tudi dve klasični julijski svetovni prvenstvi: v Barceloni leta 2003 s tremi nastopi v finalu in v Montrealu leta 2005 z rekordnimi petimi.

In v Kanadi je že postavila temelj svoje poznejše velike zgodbe Sara Isaković. Na 200 m prosto je osvojila peto mesto, se po drugem času polfinala odkrito spogledovala s kolajno, toda takrat 17-letna plavalka preprosto še ni bila dovolj zrela za podvig. Sledila so tudi, kot vedno, razočaranja v športu, toda nato je napočilo leto 2008, v katerega je skupaj s trenerjem Potočnikom vložila ogromno energije, za eno leto prestavila začetek študija in dobila najlepšo nagrado v športu – prvo (in do danes tudi edino) olimpijsko kolajno za slovensko plavanje.

Napovedala jo je pravzaprav že s pomladnim sijajnim nastopom na evropskem prvenstvu v Eindhovnu – tam je po podvigu Boruta Petriča v Splitu leta 1981 poskrbela za drugo slovensko zlato odličje v 50-metrskem bazenu, tokrat na 200 m prosto. Sploh pa je to nizozemsko mesto, znano zlasti po velikanu elektronske industrije Philips, ostalo posebej vidno zapisano pri naši reprezentanci, saj je zablestel tudi Mankoč in se z drugim mestom na 100 m hrbtno podpisal pod svoj največji uspeh na prvenstvih stare celine v poletni sezoni.

Sploh pa je to prvo desetletje 21. stoletja izstrelilo še številne druge uspešne slovenske plavalce. Nepozabna ostaja zmaga Anje Čarman proti takrat vodilni svetovni plavalki, Ukrajinki Jani Kločkovi, na prvenstvu stare celine, decembra 2001 v Antwerpnu, najboljša med našimi v dveh poletnih sezonah zapored je bila Urška Slapšak, (pozneje se je poročila s trenerjem Potočnikom in prevzela njegov priimek), s kolajnami z velikih tekmovanj se je vračala tudi Anja Klinar. Jeseničanke iz radovljiškega kluba ne bomo pozabili, že ko je bila stara komaj 14 let, pa je že nastopila na odmevnem svetovnem prvenstvu v moskovski Olimpijski dvorani. Takrat se je Slovenija vrnila domov s štirimi kolajnami, tako kot po uspehih pa se spominjamo tudi sijajnega vzdušja v reprezentanci, takrat tudi po zaslugi izjemnega poznavalca Moskve, trenerja Dimitrija Manceviča. Bila pa so to tudi leta mojstrov prsnega sloga, najvidneje Emil Tahirovič in Matjaž Markič, pozneje se jima je pridružil še Damir Dugonjić.

Vseskozi je bil v družbi najboljših na svetu v hrbtnem slogu Mariborčan Blaž Medvešek, v Atenah leta 2004 je bil edini slovenski finalist plavalnega sporeda. In takrat si še nihče v slovenski športni javnosti ni upal napovedati kolajne čez štiri leta, četudi se je projekta silno ambiciozno lotil že večkrat omenjeni Globočnik, takrat tudi z močno podporo Ivana Zidarja, enega vodilnih slovenskih gospodarstvenikov. Toda predvsem je bila to izjemna trenerja plavalke Sare in njenega trenerja Mihe.

Seveda ne gre še mimo drugih velikih tekmovanj v obdobju po tistem Sarinem prvem velikem finalu v Montrealu, kolajne so člani naše reprezentance osvajali tudi v Budimpešti, Debrecenu, Manchestru, Šanghaju, Trstu, Helsinkih, toda jasno je, da vse te le niso tako odmevale kot olimpijsko srebro. Rodovi slovenskih plavalcev so dolgo sanjali o tem podvigu, da bi se tako pridružili stanovskim kolegom iz veslanja, atletike, jadranja, strelstva, ekipnih panog, tako pa je le napočil veliki dan.

Plavanje takrat 20-letne Blejke je to napovedovalo že nekaj mesecev, sprva seveda od tistega Eindhovna, nato pa še s hitrejšim časom na tekmovanju v Dubrovniku. Jasno, zdaj je šlo tudi za psihično precej bolj trdno tekmovalko kot tri leta prej v Montrealu. Njen dvoboj s sijajno Italijanko Federico Pellegrini je bil med vrhunci plavalnega sporeda na teh igrah, na koncu je bila za 15 stotink s svetovnim rekordom hitrejša Italijanka, a tudi Sarin čas (1:54,97) je ostal za vekomaj močno podčrtan. Na zmago je upala tudi domača plavalka Pang Jiaying, a več od brona ji Evropejki nista pustili.

Seveda nikdar ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi se naša reprezentantka tako kot Italijanka odločila za kariero profesionalne plavalke. Tako pa je po podvigu v Pekingu odšla na cenjeno univerzo Berkeley v San Francisco in se tam resno lotila študija. Še naprej je branila barve slovenske izbrane vrste, plavala tudi na olimpijskih igrah štiri leta pozneje v Londonu, toda ravni iz pomladi in poletja 2008 ni več dosegla. Začrtala je prav poseben mejnik v slovenskem športnem prostoru, slovo v Radovljici od tekmovalne kariere je bilo veličastno, danes izjemno uspešno dela na področju psihologije, ki se mu je posvetila poklicno. S predavanji in posrečenimi prikazi poskuša pomagati športnikom, šolarjem, poslovnežem, njen vztrajen in pozitivno naravnan pristop je lahko marsikomu v vsakdanjem življenju za zgled.

Sara Isakovič

Napočilo pa je novo obdobje slovenskega plavanja. Žal tudi v boju z gospodarsko krizo omejene možnosti niso uresničevale vseh ciljev. Olimpijskega finala nato v Londonu leta 2012 in Rio de Janeiru leta 2016 ni bilo, toda obenem je na plano udaril nov rod reprezentantov, zdaj z zelo vidnim deležem iz koroškega bazena. Odlična organiziranost in pripadnost pri Fužinarju je odprla prostor za prodor številnim upom, najvidneje sta to v mednarodni konkurenci potrdila Damir Dugonjić in Tjaša Oder. Slednja je denimo v letih 2009 in 2010 osvojila dva naslova evropske mladinske prvakinje in do danes ostala zapisana kot zadnja naša plavalka s kolajno na velikem tekmovanju v 50-metrskem bazenu: bronasta je bila na evropskem prvenstvu v Londonu leta 2016.

Dugonjićova zgodba pa je sploh posebna. Nepozabne ostajajo njegove velike finalne predstave na Madžarskem, v Rusiji in zlasti na svetovnem prvenstvu v vroči poletni Barceloni, ko je tako na 50 m kot tudi 100 m prsno poskrbel za izjemni uvrstitvi, žal pa se mu je obakrat kolajna izmuznila za nekaj stotink. In ko je vrhunskemu športu pomahal v slovo, je že udaril nov as prsnega sloga pri nas – Peter John Stevens je nadaljeval tradicijo osvajanja kolajn za Slovence na prvenstvih stare celine, nazadnje v poletni sezoni v Glasgowu.

Katja Fain, Neža Klančar, Tina Čelik in še nekatere mlajše predstavljajo sedanjo moč ženskega plavanja pri nas v upanju, da bo zoprni virus izginil ter bo tako napočilo tudi obdobje vrhunskih tekmovanj brez zavor. Prav v plavalnem svetu smo namreč letos močno pogrešali evropsko prvenstvo v Budimpešti in olimpijske igre v Tokiu. “In le upamo, da ji bomo imeli čez eno leto,” si ob 100-letnici plavanja pri nas močno želi selektor Gorazd Podržavnik. In z njim še mnogi v slovenskih bazenih in ob njih.

Prostora za vse dosežke je premalo, nekaj ga mora ostati tudi za nove. A o moči slovenskega plavanja najbolj zgovorno priča podatek, da je v zlati dobi Slovenija na evropskih prvenstvih osvojila celo dve štafetni kolajni. Ni dvoma, da bodo zrasli novi odlični posamezniki, ponoviti štafetne kolajne, štafetne olimpijske nastope ali pa nastope v finalu svetovnega prvenstva pa bo izziv za vse prihajajoče generacije plavalcev.